Piše: Tadeja Mikelj

Aja, a nov center imate? Vau, pa take zanimive stvari. A tudi kaj zame? O super, to se pa res zanimivo sliši. Že dlje časa se spravljam nekam it, no tole bi pa res. 

No, sej bi prišla, samo…

…malo so mi daleč Lesce, pa tale termin mi ravno ne ustreza, v torkih ima partner ravno fuzbal, a je tam sploh kaj za parkirat? Pa malo sem na tesnem z denarjem, ah pa nobenega ne poznam, pa mogoče sem tudi že prestara za take zadeve, ali pa premlada. No, pa itak nimam časa. 

…pa nisem dovolj fit in ne bom pasala k puncam v pajkicah, pa itak nisem dovolj gibljiva za jogo. Za ples imam slab ritem, kaj šele posluh za petje. 

Sej na swing bi še prišla, pa nimam partnerja, sama pa že ne bom, no pa itak nimam nobenih takih čevljev. Drugače me zanima tudi sodobni ples, ampak bolj za gledat, ker jaz se ne znam tako premikat. Za improvizacijo pa nisem dovolj smešna. 

Bom raje rekla sestri, mami, sinu, sosedu, jaz pa mogoče pridem naslednje leto, ko bodo otroci že malo večji. Veš, mam posodo za zrihtat, perilo zložit, posesat in skuhat, račune napisat, psa sprehodit, travo pokosit in potico spečt. Pa še kumarce vložit. 

Nimam časa. Za mene ni časa. Za mene ni. To, da bi si vzela nekaj dobrega zase, se mi zdi grozno. Uščipne me v črevesju in  težko pogoltnem cmok v grlu. Kaj bodo pa drugi rekli? Da se izognem temu občutku, si naložim nove obveznosti. 

Spodaj pa tli tiha žalost. Teža žalosti mi pritiska na prsni koš in pravi, da za mene ni. Da si ne zaslužim, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj naredila, da nisem dovolj pogumna, nisem dovolj lepa, nisem dovolj družabna, nisem dovolj sposobna. U glavnem, nisem dovolj. In ko se dotaknem teh neugodnih občutkov, se seveda ne vpišem nikamor. Saj lahko doma telovadim, ali pa pač sploh ne telovadim, saj je vseeno.  Itak nimam energije in sem skos utrujena.

Zakaj se mi to dogaja? Zakaj vsakič, ko se znotraj mene zbudi impulz po nečem zanimivem, prijetnem, zabavnem, se zatem pojavi glas, ki mi z zgoraj naštetimi in mnogimi drugimi razlogi pojasni zakaj tega ne rabim. Od kje to? Čigav zares je ta glas? Ima ta glas prav? Ima vedno prav? Zakaj ga vedno ubogam? Kako ga lahko utišam? Se ga sploh da utišat? 

Naenkrat se zavem, da zares se ne gre za tisti večerni termin, niti za pajkice ali za to, da nimam časa. Gre se za veliko bolj komplesni proces, ki se znotraj mene odvije vsakič, ko si zaželim nekaj za sebe. In to, kar me od znotraj grize in stiska, vpliva na moje vsakdanje odločitve. Se lahko kljub krivdi, strahu ali sramu odločim za spremembo in tokrat ne poslušam glasu, ki mi vztrajno prigovarja zakaj nisem dovolj in naj se raje držim poznanega? Ali lahko z vsem tem kar me žuli pridem v Gibarijo in si podarim novo izkušnjo? Zavedam se, da ni lahko, ampak lahko poskusim. 

Vabljena. Vabljen tudi ti in vabljeni vsi, z vsem kar ste.